Share
V zvečerju 7. aprila 1994 oborožene sile Ruande in Hutuove milice (tako imenovane "Interahamwe") blokirajo ceste in začnejo pokol Tutsisa in političnih voditeljev zmernega Hutusa. Že prvi dan je bilo ubitih več tisoč ljudi. Nekateri uspevajo pobegniti z iskanjem zatočišča v taboriščih Združenih narodov, vendar v večini primerov enote mirovnih sil ZN ne vplivajo na to, kar se dogaja, ne pa si drznejo kršiti pogoje »uro«. Hutu nadzorovani državni radio aktivno spodbuja sovraštvo proti Tutsisu. Tudi dejanja protestnikov so usklajena na radiu, na primer se informacije posredujejo o krajih, kjer skušajo Tutsis skriti. 21. aprila je Varnostni svet ZN soglasno sklenil umakniti mirovni kontingent iz Ruande. Istega dne je Rdeči križ poročal, da bi lahko število smrtnih žrtev doseglo na desetine, če ne celo na stotine tisočer. Vendar pa so se delavci ZN in predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva še naprej odločno izogibali uporabi izraza "genocid" v svojih govorih. Poleg tega je 3. maja predsednik Clinton izdal tako imenovano. Direktiva o predsedniških odločitvah (PDD 25), ki omejuje sodelovanje ameriške vojske v mirovnih misijah ZN. Šele 13. maja se je Varnostni svet odločil, da bo glasoval o vprašanju vrnitve mirovnikov v Ruando, vendar je državna sekretarka Madeleine Albright odložila glasovanje še štiri dni. Nazadnje je Varnostni svet 17. maja sprejel resolucijo o pošiljanju 5.500 pripadnikov mirovnih sil na konfliktno območje, vendar je bila odprema odložena zaradi nesoglasij glede financiranja operacije. Do takrat je po podatkih Rdečega križa število žrtev pokola že 500.000. Kljub temu, sredi junija, vojaki ZN še niso bili poslani v Ruando! Masakr Tutsija se je ustavil šele potem, ko so vojaki RPF julija poskrbeli za Kigalija, vlada Hutuja pa je bila prisiljena pobegniti v Zair. Po uradnih podatkih vlade Ruande je število smrtnih žrtev iz enodnevnega pokola 937.000. Dejstvo genocida proti Tutsisu priznava mednarodna skupnost. Sistematično naravo tega genocida dokazujejo številni dokumentarni materiali. Znano je, na primer, da je vlada Ruande uporabljala posojila, pridobljena iz različnih vrst mednarodnih sredstev, za oborožitev Hutuove milice, katere število pred začetkom genocida je doseglo 30.000 ljudi. genocide.ru
(15 fotografij skupaj)
Vir: ŽŽK /amelito
1. Diana Nyongira: "Nikoli ne morem pozabiti pogleda mojih umirajočih staršev. Takrat sem imel 9 let".
2. Mukakahisova Gaudioza: "Eden od morilcev se mi je poškodoval in prepričal druge, da me pustijo živi. Tedaj sem bil star 8 let."
3. Inosent Nirahabimana: "Zapustil sem svojo družino in sem ostal živ, vsi pa so umrli. Bil sem 12."
4. Fred Murisa: "Eden od oboroženih moških se je odrezal iz moje roke. Ko sem se zbudil, sem izgubil zavest, roka je ležala zraven mene."
5. Grace Rutamu: "Sem že opravil 10 operacij in še nisem ozdravil. Sanjam, da se povsem povrnem."
6. Jean-Pierre Sibomana: "Ko sem izgubil nogo in družino, sem štiri leta živel sam v zapuščeni hiši."
7. Anie-Sandrine Mook: "Ko sem pobegnil iz Ruande v Kongo in prišel v begunski tabor, sem štiri leta skril svoje brazgotine, da jih ne bi ubil. Hutus, ki je bil povsod, me lahko prepozna."
8. Tionesto Muvunyambo: "Nimam ničesar povedati, trpel sem veliko bolečine, vendar sem lahko povedal veliko."
9. Winnie Murekatete: "Moja glava še vedno boli. Slišim zvoke, kot da veter v mojem lobanju piha, kot da je v glavi nevihta."
10. Jeannette Niveyangenay: "Dva tedna sem zadržal svojo odrezano roko, potem sem še vedno ločil in moral sem ga izpustiti. Imela sem 11 let."
11. Beatrice Bazaire: "Ne morem premakniti roke, izgubil sem mož in družino. Kako naj poskrbim za svoje otroke?"
12. Mukaginijeva posebnost: "V katoliški cerkvi v Gitongu me je na glavi premagal z železnimi palicami, poskušal je lobanje zmešati z mačetom.
13. Samuel Nduwayo: "Še vedno prejemam grozljive črke. Vem, da mi pišejo sosedje."
14. Fanuel Sindayheb: "18. marca 1997 so uporniki Hutuja, ki so pobegnili v Kongo, prišli na mojo šolo v Nyangi. Zahtevali sta, da se Hutu in Tutsi ločita, zavrnili, nato pa so začeli streljati kdorkoli."
15. Priska Uvamakhora: "Zelo sem ljubil svojega očeta in me zelo ljubil."
Fotografija (C) NYT / Myriam Abdelaziz
Legal Technique